[...] Prevajalci preprosto niso bili deležni priznanja in tudi niso pričakovali izdatnega zaslužka, le preživetje. Zelo malo ljudi je bilo dejansko strokovno usposobljenih za prevajanje, vendar pa je večina imela zanesljivo univerzitetno izobrazbo in temeljito jezikovno znanje vsaj materinščine. Imela sem prijateljico, ki je spadala v točno to kategorijo, moj krog prijateljev pa se je razširil tudi na druge prevajalce. Osebnostno so se mi zdeli veliko bolj zanimivi in odkrila sem, da smo pogosto imeli podobne življenjske izkušnje. Nikoli nisem imela težav s sklepanjem prijateljstev, vselej pa sem se počutila »drugačno« in prepričana sem, da so se tako počutili tudi oni. Ko se je moja prijateljica upokojila, me je priporočila kot svojo zamenjavo. Tako sem se podala na področje pozavarovanja, o katerem nisem vedela ničesar. Poleg tega sem bila edina prevajalka v podjetju in zato nisem imela veliko opore. Kljub temu mi je ta zaposlitev predstavljala naslednjo stopnico navzgor ...

V svoji novi službi sem začela pregledovati arhiv, postavljati vprašanja in dosegla sem, da me je podjetje vpisalo na zavarovalniška izobraževanja. Kolidž za zavarovalništvo se je nahajal čez cesto in v tamkajšnji knjižnici sem preučevala požarne predpise, zavarovalne police in publikacije o gasilnikih. Spoznavala sem tisto, česar si nikoli prej nisem mogla privoščiti: raziskovanje. Prvič, ko sem morala prevesti predlog za zavarovanje jedrske elektrarne, me je poklical vodja zadevnega oddelka in mi čestital za opravljeno delo. »Prevod je boljši od tistih, ki smo jih vajeni,« je dejal. Kako spodbudna pohvala! Ko sem se lotevala tega prevoda, sem za oporo preučila podoben dokument iz arhiva, in ko sem opazila, da je moja predhodnica uporabila besedo »nukleus« namesto »jedro«, sem presodila, da je arhiv zame neuporaben. Šla sem čez cesto v knjižnico in poiskala publikacije na temo »jedrske elektrarne«. Takoj sem našla vso terminologijo, ki sem jo potrebovala.

Danes pa biti dober prevajalec seveda pomeni veliko več kot le to. [...]