[...] Prevajalci preprosto niso dobili priznanja, niso pričakovali, da bodo kaj dosti zaslužili, le da preživijo. Zelo malo ljudi je bilo dejansko usposobljenih za prevajalce, vendar je večina imela solidno visokošolsko izobrazbo in dobro znanje jezikov, vsaj svojega jezika. Imela sem prijatelja, ki je spadal točno v to kategorijo in moj krog prijateljev se je razširil še na druge prevajalce. Zdelo se mi je, da so veliko bolj zanimivi kot ljudje in sem ugotovila, da pogosto imamo podobne življenjske izkušnje. Nikoli nisem imela težav pri sklepanju prijateljstev, vendar sem se vedno počutila "drugačne" in prepričana sem, da so tudi oni to čutili. Ko se je prijateljica upokojila, me je priporočila kot svojo zamenjavo. Zdaj sem vstopila v področje pozavarovanja, o katerem nisem vedela ničesar. Tam sem bila tudi edina prevajalka in se nisem imela na kaj zanašati. Vendar je to bila še ena stopnja višje....

V novi službi sem začela brskati po datotekah, zastavljati vprašanja in sem pridobila podjetje, da me je vpisalo na tečaje zavarovalništva. Fakulteta za zavarovalništvo je bila čez cesto in v njihovi knjižnici sem pregledala požarne predpise, zavarovalne police in kataloge gasilnih aparatov. Učila sem se tistega, česar prej nikoli nisem imela razkošja, da bi lahko naredila: raziskovanja. Ko sem morala prvič prevesti predlog za zavarovanje jedrske elektrarne, me je poklical vodja tega oddelka in mi čestital za opravljeno delo. "V primerjavi s tistim, česar smo vajeni, je ugodno," je dejal. Kakšen dvig samozavesti! Zgodilo se je, da sem kot vodilo konzultirala dokument v datotekah, ki je bil podoben tistemu, ki sem se ga lotila, a ko sem videla, da je moj predhodnik uporabil besedo "nukleus" namesto "jedro", sem ugotovila, da so datoteke zame neuporabne. Šla sem čez cesto v knjižnico in poiskala "jedrske elektrarne". Takoj sem našla vso terminologijo, ki sem jo potrebovala.

Da bi bil dober prevajalec, je danes seveda potrebno veliko več kot to. [...]