[...] Prevajalci niso bili priznani in niso pričakovali, da bodo zaslužili veliko denarja, ampak da bodo delali zgolj za preživetje. Zelo malo ljudi je bilo dejansko usposobljenih za prevajalce, ampak večina jih je imela visokošolsko izobrazbo ter so imeli dobro znanje jezikov, vsaj svojega jezika. Moja prijateljica je spadala ravno v to kategorijo, v moj krog prijateljic pa so vstopile druge prevajalke, ki so se mi zdele veliko zanimivejše osebe, prav tako pa sem ugotovila, da smo pogosto imele podobne življenjske izkušnje. Nikoli nisem imela težav s sklepanjem prijateljstev, vedno pa sem se počutila »drugačno«. Prepričana sem, da so se tako počutile tudi one. Ko se je prijateljica upokojila, me je priporočila kot svojo zamenjavo. Zdaj sem se podala na področje pozavarovanja, o katerem nisem vedela ničesar. Bila sem edina prevajalka in nisem imela nikogar, na kogar bi se lahko zanesla. Vendar je bil to nov dosežek ...

V novi službi sem začela pregledovati spise in postavljati vprašanja, podjetje pa me je vpisalo v tečaje na področju zavarovalništva. Hodila sem v knjižnico visoke šole za zavarovalništvo, ki je bila čez cesto, in prebirala kodekse o požarni varnosti, zavarovalne police in kataloge o gasilnih aparatih. Začela sem spoznavati to, česar si prej nisem mogla privoščiti: raziskovanje. Prvič, ko sem morala prevesti predlog o zavarovanju jedrske elektrarne, me je vodja tega oddelka poklical in mi čestital za opravljeno delo. Rekel je: »To je bolje od tega, kar smo navajeni.« Kakšna spodbuda! Da bi si olajšala delo, sem v spisih našla dokument, ki je bil podoben tistemu, s katerim sem se spopadala. Ko pa sem videla, da je moja predhodnica uporabila besedo »nukleus« namesto »jedro«, sem ugotovila, da so spisi zame neuporabni. Odšla sem v knjižnico čez cesto in poiskala literaturo o »jedrskih elektrarnah«. Takoj sem našla vso potrebno terminologijo.

Danes se od dobrega prevajalca seveda zahteva veliko več. [...]